V tekmovalnem smislu sem še vedno tekač na rekreativni ravni, lahko bi rekel na tisti navišji rekreativni ravni kar nenazadnje nakazujejo moji osebni rekordi. Na profesionalno raven se nisem hotel dvigniti, saj se zahteve nato precej povečajo, potrebno pa je še veliko več odrekanja ostalim stvarem, ki so sicer pomembne za zadovoljno in plodno življenjsko pot. Vedno pa poudarjam, da tudi za profesionalnega športnika ne sme biti šport edina stvar, ki ji posveča pozornost. Športnik, tako rekreativec kot profesionalec, mora znati svojo voljo in vztrajnost iz športa prenesti še na druga področja življenja.

Tekmovalna pot

Za seboj imam preko 130 nastopov na tekaških tekmovanjih. Cestni teki, krosi, gorski teki, maratoni, tudi daljše preizkušnje od maratona in še kakšna malce drugačna tekaška preizkušnja se najde v mojem tekaškem dnevniku. Kje sem najbolj užival? To je težko reči, saj vsaka tekma tekaču ponudi nekaj posebnega in mu pusti drugačen, edinstven pečat. Po sedmih letih malce bolj resnega ukvarjanja sem sebe najbolj “začutil” v kraljevski disciplini, maratonu. Maratonski tek je tisti pravi preizkus vztrajnosti, volje in premagovanja bolečin in naporov. Nekoč je naš odlični maratonec Igor Šalamun, ki je maraton odtekel v  času 2:15:17, dejal: “Če je atletika kraljica športa je maraton kralj”. Maraton sem najbolje odtekel marca 2009 v Trevisu v sosednji Italiji, ko se je ura ustavila v času 2:36:14, najboljši čas na polmaratonski razdalji pa sem dosegel novembra 2008 na polmaratonu v Palmanovi, 1:12:14. V bodoče želim maraton preteči v času pod 2:30. To bo zahtevalo zopet precej časa a se mi nikamor ne mudi in ne mislim uporabljati kakšnih “bližnjic” na poti k izboljšanju rezultatov, saj pravijo, da so bližnjice za neučakane. Podati se bo potrebno v zavzet in usmerjen trening ter zaupati v svoje sposobnosti, ter seveda kar precej potrpeti in vzdržati. Vse to so lastnosti maratonskega tekača, ki mora znati uživati v trpljenju. Me pa mikajo tudi ultra dolge preizkušnje. Supermaraton Zagreb-Čazma v dolžini 61km je že za menoj, dolgoročno pa  želim nastopiti na 100km dolgem teku. Verjetno bo to 100km del Passatore, tek od Firenz preko Apeninov do Faenze na katerem sem že bil kot spremljevalec kranjskih maratoncev maja 2002.

Sodelovanje s trenerjem, svetovalcem

Trenerja nimam, saj sem samega sebe dovolj dobro spoznal in preučil. Kot svetovalec pri planiranju treninga mi občasno pomaga Aleš Gros do katerega sem razvil tisti pravi, pristni, vzajemen in pošten odnos. Menim, da se tekač ne sme striktno in 100% držati točno določenega programa treninga, temveč mora prisluhniti samemu sebi in ugotoviti kakšen plan mu ustreza.

Slediti znanosti ali intuiciji

V vsej poplavi informacij in podatkov o tem kako se lotevati treninga se lahko posameznik “izgubi”. Slediti intuiciji oz. notranjemu glasu pomeni izbiro prave poti. Sam se preizkusil že številne metode treniranja. Od vzdržljivostnega programa, ki ga je že davno zasnoval legendarni maratonec Franjo Mihalič, pa do sistema, kjer se poudarja intenzivnost in ne toliko količina treninga. Treninge v zadnjem času prilagajam splošnemu počutju, imam pa nek osnovni plan, ki trenutno temelji na vzdržljivostnih treningih, kjer se redno 1-3krat tedensko vpletajo precej intenzivni tempo in fartlek teki, ki so hitrejši od predvidenega tekmovalnega tempa.

Zahvala sotekačem

Seveda sem se do dokaj solidnih rezultatov dokopal s svojim vztrajnim delom in nepopustljivostjo. Vendarle pa se moram zahvaliti vsem, ki so bili ob meni in z menoj delili tako lepe in težke trenutke, ter dajali vzpodbudo v obdobjih ko ni šlo vse po planu. Hvala Klubu Trmastih iz Preddvora, kranjskim maratoncem, Škofjeloški maratonski navezi, Vitezom dobrega teka, tekačem Gorenjskega glasa ter vsem trening partnerjem in partnericam. Se bom trudil, da vam bom vse povrnil.

“Predvsem želim v športu uživati, deliti te lepe trenutke z bližnjimi in izkušnje prenašati na druge ter jim pomagati na poti k zastavljenim ciljem”.