Že več kot mesec dni sem v pripravljalnem, vzdržljivostnem ciklusu tekaških treningov, kamor pa so se v zadnjem času vmešali še prijetni plavalni in kolesarski treningi, namenjeni bolj regeneraciji in razbijanju monotonosti tipičnih dolgih tekov. Po tekmi 50km Pistoia-Abetone konec junija sem si vzel teden dni popolnega počitka, nato pa takoj začel z lahkotnimi dolgimi teki, ki so sedaj stalnica predvsem ob koncih tedna, ko je na voljo več časa za trening. Predvsem po zaslugi Tjaše pa sem letos opravil že kaka dva plavalna kilometra, se udeležil tudi rekreativne kolesarske tekme v Prlekiji, skratka, vse je se je krasno dopolnilo in izpopolnilo to poletje, še daleč od tega, da zgolj v športu. Sredi septembra pa se skupaj odpravljava med griče Toskane, kjer bova nastopila na že 37-i izvedbi Maratona del Mugello v mestu Borgo San Lorenzo nad Firenzami. Maraton z bogato tradicijo, kjer je leta 1993 s časom 2:19:13 zmagal naš najboljši maratonec vseh časov, Roman Kejžar, dve zmagi pa je Sloveniji pritekla tudi Marjana Vidovič, in sicer v letih 1992 in 1993. Na  maraton grem brez nekih posebnih planov, pač odtečt v svojem ritmu, uživat v lepotah Toskane in v dvoje polno doživeti “azzuro vikend”.

Foto: Na kolesarski tekmi po Prlekiji, 8.8.2010

Neža Mravlje, hčerka našega najboljšega ultramaratonca Dušana Mravljeta, je  po osemnajstih letih na sloviti Italijanski tekmi 50 km del Pistoia-Abetone v Toskani, Sloveniji pritekla skupno tretjo zmago (1989-Marko Dovjak, 1992-Marjana Vidovič), potem ko je z odličnim taktičnim tekom s časom 4:07:27 dosegla tudi drugi najboljši ženski rezultat vseh časov. Hitreje od nje je doslej tekla letos četrtouvrščena Italijanka Monica Carlin, ki je edina v vsej zgodovini te tekme tekla hitreje od štirih ur. S časom 3:59:48 si namreč lasti ženski rekord proge. Pojdimo po vrsti. Na to tekmo smo se odpravili moja malenkost, Škofjeločan Boštjan Potočnik, Boris Križnar in Marjan Petek iz Kluba Trmastih ter zgoraj omenjena zmagovalka, ki jo je spremljal oče Dušan. V Toskano smo prispeli dan pred tekmo, si v Pistoii ogledali nekaj mestnih znamenitosti katere me vedno znova privlačijo v starih Italijanskih mestih, čeprav moram priznati, da sem od Pistoie pričakoval malce več stavb zgodovinskega pomena. No ja, vojak Garibaldi in nekdanji minister Aldo Moro pa sta po videnem le dala nekaj pečata temu mestu.  Nameščeni smo bili v hotelu Bellavista v majhnem mestu, ali bolje rečeno večji vasi San Baronto, na hribu, ki je razpotegnjen med Pistoio na severu in Firenzami na jugu.

V nedeljo zjutraj ob 7:30 je šlo zares. Nekaj čez sedemsto tekačev nas je štartalo izpred katedrale na trgu Duomo v Pistoi, sledilo je nekaj ravninskih kilometrov in nato takoj več kot sedem kilometrov dolg serpentinast klanec do vasi La Piastre, kjer so se že dodobra izoblikovale manjše skupinice tekačev. Sam sem ves ta del proge tekel v skupini vodilnih dveh tekačic, Paole Sanne in Monice Carlin, ki sta imeli odlično organizirano spremstvo. Boštjan Potočnik je kmalu potegnil naprej, Neža Mravlje je tekla izredno pametno, nekje na klancu okoli 25 kilometra proti mestu San Marcelo prehitela vodilni tekačici in na spustu prednost le še povečala. Del spusta in nato prve kilometre v klanec sem pretekel skupaj z Nežo, ki sem ji potem dejal naj gre naprej saj sem jaz kmalu zatem prišel v krizo, ki pa se je do cilja le še stopnjevala. Odlično sem tekel do 43-ega kilometra, ko sem bil še med prvimi dvajsetimi tekači, ko pa sem na 45-kilometru na okrepčevalnici spil izotonik sem le nekaj trenutkov zatem bruhal in že tako izpraznjen organizem je bil nato še bolj prazen. Do cilja na višini 1388 sem nato izmenjaval hojo in tek. Ura se je ustavila v 4:30:44, pričakoval sem sicer kakih deset do petnajst minut boljši rezultat, tako da sem navkljub vsemu kar zadovoljen, saj je bila zame to prva tekma daljša od maratona, ki poteka na klancih. Kot odličen vzdržljivostni tekač, ki dobro premaguje dolge klance se je zopet izkazal Boštjan Potočnik (15. mesto absolutno z 4:07:30), ki je v zadnjem delu spremljal Nežo Mravlje. Kot sva kasneje skupaj ugotavljala ima na tej tekmi v nogah zagotovo rezultat pod štirimi urami. To še pride na vrsto v prihodnjih letih, ko se še vrnemo. Tekmo sta uspešno končala še Marjan Petek in Boris Križnar. Slednji se je s tem dosežkom pridružil peščici Slovenskih tekačev, ki so doslej končali tako 100km del Passatore in Pistoia-Abetone. Ti dve tekmi pa v Italiji sodita med najbolj prestižne ultrateke. Še vrstni red povsem na vrhu. Pri moških je z 3:44:08 zmagal Italijan Francesco Caroni, ki je pred mesec dni osvojil tretje mesto na Passatoreju, drugo mesto je osvojil njegov rojak Daniele Palladino (3:44:53), tretje pa Madžar Janos Zabari (3:45:54). Pri ženskah sta se za Mravljetovo zvrstili Paola Sanna (4:09:16), ki odlično teče v klanec in Ana Hecico (4:11:02) iz Romunije. Časi niso prav hitri, saj je potrebno vedeti, da je na celotni progi potrebno premagati 1700 višinskih metrov, svoje pa doda tudi poletna vročina.

To se je dogajalo na tekmovalnem delu, sedaj pa še nekaj o drugem (kulturnem) delu izleta. Že pred tem sem vedel, da se je v nekem majhnem mestu nad Firenzami rodil genij in mislec svetovnega formata, renesančni arhitekt, izumitelj, slikar, kipar, astronom in še kaj, Leonardo da Vinci. Le kdo ne pozna slavnih slik Mona Lise in Zadnje večerje. Da smo se o vsem tem prepričali na lastne oči smo si ogledali njegov muzej v kraju Vinci, kjer se tudi rodil in ustvarjal. Ko vidiš njegove izume ti marsikaj ni povsem jasno. A vendarle nato dojameš, da je Leonardo delal z izjemno logiko in praktičnostjo. Svoje tehnične izume in risbe je zapisal v zvezke, ki obsegajo več kot 13.000 strani.

Še to. V  vasi San Baronto pa smo se na dan odhoda na kavi srečali z  Giovannijem Viscontijem, ki je doma prav iz te vasi, dan pred tem pa je v Trevisu osvojil naslov Italijanskega državnega prvaka v cestnem kolesarstvu.

Fotogalerija, ki pa je malo turistična, športna in kulturna. Na progi nismo imeli svojega fotografa.

Foto: Gorenjska odprava na tekmi Pistoia-Abetone skupaj z zmagovalko Nežo Mravlje

V nedeljo 27.6.2010 bo v Toskani na sporedu že 35. izvedba tekme 50km del Pistoia-Abetone, kamor se kot vodja in tekač odpravljam z manjšo Gorenjsko odpravo, ki bo izkusila ta težaven maraton, ki letos šteje kot prvenstvo Italije v kategoriji Gran fondo, od Mednarodne atletske zveze pa je dobil naziv IAU bronze label race 2010. Torej, gre za močno cestno tekmo, ki ima letos rekordno število prijavljenih. V ospredju gre med moškimi pričakovati boj med Italijansko maratonsko falango kamor se bodo zagotovo vmešali tuji tekači, predvsem iz držav bližnjega vzhoda. Med boljše  zagotovo sodi Madžar Janos Zabari, ki je med drugim že dobil, mislim da celo dvakrat Supermaraton Zagreb-Čazma, nepredvidljivi so vedno žilavi Ruski maratonci. Od boljših Italijanov zaenkrat na štartni listi Marco Boffo in Ivan Cudin, verjamem pa, da se bo tik pred zdajci pojavil še kakšen od slovite trojke Calcaterra, D’ Innocenti in Fattore, kateri imajo vsi že zmago iz Abetoneja. Pri ženskah bo skušala štrene mešati naša Neža Mravlje, ki bo največjo konurenco zagotovo imela v “Trentini” Monici Carlin in “Bergamasci” Paoli Sanni. Slednja je letos že zmagala tekmo 50km di Romagna  v okolici Bologne, zmagala na Abetoneju leta 2007,  Monica Carlin pa se vrača po poškodbi, ki jo je pestila pomladni del sezone. Kam se lahko jaz vmešam? Mislim, da nekje k vodilnim ženskam, kar bo že kar visoko v generalni razvrstitvi. Več stavim na sotekača in trening partnerja, Boštjana Potočnika, ki je odličen vzdržljivostni tempo tekač in mu tudi klanci ne delajo preglavic.

No, ne bomo pa samo tekli, temveč tudi uživali v lepotah Toskane, pogledih lepih Italijank, odlični hrani in kapljici ter ogledu mestnih znamenitosti. Čeprav je to marsikomu “španska vas” si bom jaz zagotovo ogledal znamenito katedralo na trgu Duomo.

Vse o tekmi pa tukaj

Foto: Mesto Pistoia v Toskani

V sklopu priprav na tekmo 50km del Pistoia-Abetone, ki me čaka prihodnjo nedeljo v Toskani, sem odtekel trening tek v dolžini dobrih 30km od Visokega do Jezerskega vrha. Dokaj neprijetno vreme, za moje pojme dolgočasna trasa in kar težki zadnji kilometri v klanec do Slovensko-Avstrijske meje so zaznamovali ta trening, ki pa mi je še kako koristil za tekmo s katero bom zaključil prvi del tekmovalne sezone. Trasa se mi zdi dolgočasna a prav to je tudi čar dolgotrajnih treningov tekačev na dolge proge, ko moraš v samoti premagovati kilometer za kilometrom. Tako sem večino treninga tekel sam, v svojem tempu, se krepčal z vodo iz obcestnih potokov in v megli končno le dosegel Jezerski vrh, kjer me je počakal znanec in nekdaj odlični maratonec, Marko Dovjak (osebni maratonski rekord 2:19), ki je tekmo Pistoia-Abetone dobil leta 1989, ko se je med prvih osem takrat zvrstilo kar pet odličnih kranjskih maratoncev. Trening smo zaključili za mizo v gostilni Pri jezeru na Jezerskem s kolegoma iz Kluba Trmastih, ki sta trening končala pri jezeru.

Za nedeljo je v planu še en dolg trening, nato v prihodnjem tednu še kakšen regeneracijski tek, v soboto pa se že odpravljamo proti Toskani, kjer bomo v nedeljo ob 7:30 na trgu Duomo v Pistoi štartali na tem znanem Italijanskem maratonu.

Foto: Proti Jezerskem, arhiv iz leta 2006.

Preteklo nedeljo se nas je 31 tekačev in tekačic zbralo na štartu Teka dveh mostov, tekmi, ki je bila premierno organizirana že sredi osemdesetih let in letos so na pobudo glavnega zdajšnjega organizatorja Klemena Boštarja zopet izpeljali to lepo tekmo, ki se dobesedno odvija med dvema mostovoma-Delavskim na severu in Zbiljskim na jugu. Tekma se je nekako vpletla v mesečni program ob svetovnem nogometnem prvenstvu, ki ga pripravljajo športni zanesenjaki v Trbojah. Jasno, preteklo nedeljo je bilo vse v znamenju pričakovanja tekme med Slovenijo in Alžirijo, tekači pa se seveda ne moremo ločiti od nabiranja kilometrov, tako tekmovalnih kot treninških. Sam sem si tekmo vzel kot del treninga v sklopu priprav na tekmo 50km Pistoia-Abetone, kamor se z manjšo Gorenjsko odpravo maratoncev in maratonke odpravljam zadnji junijski vikend. Ker ta tekma v Toskani ponavadi poteka v vročini mi je nedeljska tekma v vročem poletnem vremenu kar dobro dela, saj ponavadi s prenašanjem vročine nimam težav. No, na hitro nekaj o mojem nastopu. Po štartu takoj enakomeren tempo, ki sem ga držal vse do konca. Večino proge sem z ramo ob rami tekel skupaj s Tonijem Vencljom, znanim dolenjskim maratoncem, ki pa je na osemnajstem kilometru pospešil in hitrejšega tempa nisem uspel več ujeti do konca tekme. Moj končni čas pa 1:19:22 in drugo mesto z dvaindvajsetimi sekundami zaostanka za zmagovalcem Vencljom. Tretje mesto je osvojil Andrej Robič, med ženskami je zmagala vsem dobro znana Neža Mravlje.

Sedaj pridejo na vrsto še zadnji treningi pred tekmo v Pistoii, v četrtek  dolg tek od Visokega do Jezerskega vrha v dolžini nad 30km in končnim vzponom na Jezerski vrh in še za vikend trening v dolžini dobrih 27 kilometrov  v Besnici in okolici, ostalo pa zgolj regeneracijski in tempo teki. Po tekmi v Trbojah smo ob pivu o tekmi Pistoia -Abetone malce več spregovorili z Markom Dovjakom, ki je to tekmo dobil leta 1989. Označil jo je vse prej kot za lahko, predvsem zaradi vročine, ki ponavadi spremlja tekače in dveh dolgih, razpotegnjenih in dokaj strmih klancev. Še takrat, ko je Marko slavil je del zadnjega klanca prehodil. Jaz pravim: “Do zgodnjega popoldneva se bomo že privlekl do vrha Abetoneja”, znanega smučarskega središča v Apeninih, kjer je imel svojo pripravljalno bazo legendarni Bolonjčan, ikona svetovnega alpskega smučanja, Alberto Tomba.

Foto: Na Teku dveh mostov (21km), 13.6.2010

Tekma od Firenz do Faenze, 100km del Passatore se je tudi letos povsem na vrhu odvijala v ritmu, ki ga je že od vsega začetka narekoval Giorgio Calcaterra in tako še petič zapored kot prvi pritekel v Faenzo v času 6:51:29 ter za več kot enajst minut ugnal drugouvrščenega ruskega maratonca Dmitrya Tsyganova, tretje mesto je osvojil Italijan Francesco Caroni, ki je zaostal še dobro minuto za Tsyganovom. Calcaterra je vodstvo prevzel že takoj po štartnem strelu proti vasi Fiesole nad Firenzami in nato vodil na vseh kontrolnih točkah, z lahkoto dobil polovico tekme na prelazu Col de Casaglia ter s svojim znamenitim lahkotnim maratonskim korakom mlel kilometer za kilometrom čez Apenine. Prvi del njegove sezone je tako res popoln, saj je zmagal že maraton 100km di Seregno v izjemnem času 6:28:51, zmagal tudi maraton Strasimeno (58km) in nastopil še na vsaj petih maratonih in prav toliko polmaratonih in le vprašanje je katere tekme se bo zdaj polotil. Upam, da se srečamo na tekmi Pistoia-Abetone konec junija kamor zaenkrat odhajamo jaz, Boštjan Potočnik in Neža Mravlje. Med ženskami je s časom 8:13:40 zmagala Italijanka Sonia Ceretto.

Seveda je tudi Slovenija imela svoje zastopstvo. Če se ne motim je Dušan Jovič že enajstič pretekel del Passatore, uspešno pa so tekmo zaključili še Tomaž Pivec, David Pehnec, Toni Perušič ter redni udeleženci iz Primorske, Klavdij Maraž, Pavel Kos in Vasilija Kos. Upam, da nisem koga izpustil, kajti preteči to tekmo je lahko vsakomur v čast. Ko sem lani na Teku na Grintovec nekaj besed spregovoril s Klavdijem Maražem iz Vrtojbe mi je dejal takole: “Tako tekmo, kot je Tek na Grintovec lahko odtečeš v sunku, medtem ko na Passatoreju moraš imeti ročno zavoro, vsaj v prvi polovici, sicer te pobere.”

Bo potrebno v bližnji prihodnosti narediti plan in se spopasti s tole tekmo. Pri meni je v planu za prihodnje leto, če bo le vse tako kot mora biti.

Foto: Giorgio Calcaterra, zmaga na Passatore 2010 v 6:51:29

Zaradi preutrujenosti ter posledično slabe tekaške pripravljenosti, še zlasti za nastope na dolgih tekih sem odpovedal letošnji nastop na maratonu v Radencih. Po uspešnem nastopu na maratonu v Milanu v začetku aprila sem si sicer vzel deset dni tekaške pavze, vendar je bilo toliko ostalih obveznosti (služba, organizacija tekaških tekmovanj, delo doma, družabne obveznosti…), ki so se le kopičile in pred prvomajskimi prazniki je vse  skupaj ven udarilo in telo ni bilo več sposobno sprejemati naporov, ki jih maratonski trening pač zahteva. Zato je bila še najbolj pametna izbira, da nastop v Radencih letos izpustim in se spočit začnem pripravljati na poletni del sezone, še zlasti za tekmo Pistoia-Abetone  v dolžini 50km. Po nasvetu svetovalca Aleša Grosa sem dal pregledati tudi kri in krvna slika je pri določenih parametrih pokazala malce povišane vrednosti, ki so posledica tako fizične kot psihične utrujenosti. Nikdar ne treniram na silo in se vselej ravnam po občutku.

V Radencih sem doslej nastopil v letih 2003, 2008 in 2009, vedno na polmaratonu. Najboljši rezultat sem dosegel leta 2003, ko sem v vsem dobro znani vročini, ki ponavadi spremlja tekače v Radencih ciljno črto prečkal v 1:12:52.

Nekoč je odličen tekač na dolge proge,  Kenijec John Ngugi, ki je bil kar petkratni svetovni prvak v krosu ter olimpijski prvak na 5000m leta 1988 v Seoulu, dejal: ” Počivaj, ko je telo utrujeno in naveličano in garaj ko dobiš zopet pravi občutek tako v nogah kot v glavi”.

Foto: Preutrujenost je botrovala, da sem odovedal nastop na maratonu v Radencih

Stotine kilometrov po trdih asfaltnih cestah pri tekaču na dolge proge nedvomno pustijo posledice, ki se lahko odražajo v splošni utrujenosti ter poškodbah mišic in sklepov. V ta namen se sam občasno poslužujem športne masaže pri maserju Juretu Valjavcu, ki svoje delo opravlja več kot odlično, saj masira številne kolesarje in je večkrat del ekip na večetapnih kolesarskih dirkah. Ponavadi si masažo privoščim v ponedeljkih, ko preko vikenda opravim dva dolga cestna teka, ki imata za posledico pogosto nekoliko zakrčene in otrdele mišice. Pri masaži pa točno vem katera mišica je lahko preutrujena in potrebuje počitek.

Občasno masažo tako svetujem tako boljšim tekačem kot popolnim rekreativcem. Poškodbe namreč pogosto izhajajo zaradi premajhne regeneracije in obnove mišic po naporih.

Za odlično športno masažo se obrnite na Jureta Valjavca. Kontakt-041-551-940

Foto: Jure Valjavec pri opravljanju športne masaže

Milano maraton, deseti po vrsti, je bil uspešen tako zame kot vso ostalo Slovensko ekipo, ki je izkusila 42 kilometrov asfalta v prestolnici Lombardije na severu Italije. Sam sem dosegel svoj drugi najboljši čas na maratonskih tekih in ura se je na koncu ustavila v 2:41:51, kar je zadostovalo za 37. mesto med 3435 tekači, ki so končali maratonsko preizkušnjo. Proga maratona je dokaj hitra z izjemo nekaj vzponov, ki na končni rezultat vsaj po mojem mnenju nimajo večjega vpliva. Po štartnem strelu sem hitro ujel optimalen tempo in se držal v skupini osmih maratoncev, ki pa je po polovici proge začela razpadati. Sam sem še na 30 kilometru računal, da se bom lahko spustil pod 2:40 a je bila kriza na 38 kilometru prevelika in vplivala, da v zadnjih štirih kilometrih ni bilo toliko energije, da bi zdržal vse dotlej enakomeren tempo. Navkljub vsemu sem več kot zadovoljen ob spodbujanju množice navijačev in predvsem navijačic prečkal ciljno črto na trgu Sforzeco, nedaleč stran od znamenite Milanske katedrale, ki sem si jo že dan pred tem ogledoval z velikim zanimanjem. S časom 2:09:15 je zmagal Kenijec Jafred Chirchir Kipchumba pred rojakom Charlesom Kamathijem. Slednji je bil sicer pred štartom največkrat omenjen, saj se je Kamathi leta 2001 na Svetovnem atletskem prvenstvu v Edmontonu okitil z zlato medaljo in takrat premagal celo slovitega Haila Gebrselassieja in s tem dosežkom postal eden redkih tekačev, ki je na atletski stezi premagal takratnega vladarja teka na 10.000m. Med elito tekačev v ospredju sta se zvrstila Slovenca Tone Kosmač (2:22:37, 11. mesto) in Robert Kotnik (2:25:34, 15. mesto) med moškimi ter Daneja Grandovec, ki je bila skupno šesta med ženskami z izboljšanim osebnim rekordom, ki sedaj znaša 2:46:28. V tej ekipi so bili tudi spodbujevalec tempa Daneji, Mario Vračič ter izkušena maratonca, ki sta  sedaj v vlogi trenerjev, Roman Kejžar in Igor Šalamun. V moji ekipi je bil tudi tokrat Škofjeloški maratonec Boštjan Potočnik, ki se mu je ura ustavila v 2:47:17. Če sva že bila v Milanu sva si morala tudi kaj privoščiti in to je bil “grande capuccino” v caffeju Milano na mestni promenadi med znamenitimi modnimi butiki ter zopet poštena večerja na večer pred maratonom, ki sedaj že po tradiciji zajema dobre makarone, pol pizze ter dva vrčka točenega piva. Boštjan pravi, da jesti je pa že treba kot se spodobi. To povsem drži in tudi po maratonu je padla večerja v restavraciji Gioia, nekaj kilometrov ven iz centra Milana.

Kdaj se vračamo v Italijo? Meseca junija na 35-o izvedbo tekme 50km Pistoia-Abetone po gričih Toskane, še pred tem pa državno prvenstvo v maratonu v Radencih.

Fotogalerija, ki pa je bolj turistično obarvana. Ja, vedno moraš iz tovrstnih maratonskih izletov potegniti čim več. Ni vse samo v športu in stremljenju za vrhunskimi dosežki. Dajmo uživati.

Foto: Dan pred maratonom pred znamenito Milansko katedralo

V nedeljo 11. aprila bom štartal na prvem letošnjem maratonu in to bo maraton Milano, katerega sem dal v svoj tekmovalni koledar že takoj na začetku letošnje sezone. Več kot pet tisoč tekačev se nas bo v nedeljo ob 9:20 podalo na klasično maratonsko preizkušnjo, ki nas bo vodila mimo vseh znamenitostih Milana in okoliške periferije. Kaj pričakujem? Na tekmo grem predvsem uživat, nabirati izkušnje ter seveda preveriti kako dober je bil bazični zimski trening. Seveda me mnogi sprašujejo ali sem zmožen teči osebni rekord, ki sedaj sicer znaša 2:36:14 (Treviso, 29.3.2009)? To bo težka, saj mislim, da mi manjka kakšen teden popolnega vzdržljivostnega treninga, ki sem ga igubil zaradi nerodne poškodbe kolena sredi najbolj intenzivnih priprav v začetku februarja. Vse bo jasno na malo velikonočno nedeljo tam okoli dvanajste ure v centru Milana. V Milanu bo nastopila močna Slovenska ekipa, saj bojda štartajo Tone Kosmač, Primož Kobe, Robert Kotnik in med ženskami Daneja Grandovec. V moji odpravi je tudi tokrat Škofjeloški maratonec Boštjan Potočnik, s katerim sva na velikonočno nedeljo opravila še zadnji 22km dolg tempo tek.

Vse o maratonu Milano

Foto: Milano, ki ga bomo v nedeljo 11.4. preplavili tekači